Stran je posvečena moji veliki ljubezni, za katero nisem niti vedel kako velika je dokljer ni pobegnila.
A Katja vedi da sem te vedno ljubil in večno te bom, kljub tvojim zavračanjam in pomislekom, da ti ne privoščim sreče!
Draga bučka
Srebrna krona še vedno krasi spomin na tebe.
Ničkolikokrat sem odvrgl pero, zmečkal do onemoglosti popisane liste papirja, zradiral vse kar me spominja na topel nasmeh.
Ne gre draga, ponovno se vračajo utrinki najine ljubezni, oko se orosi, srce noro razbija, tebe ni!
Ne morem dojeti: odšela si, za vedno!
Odkorakala v temno noč, s seboj odnesela večino mene, kateri te neskončno ljubi!
Kako bom, brez?
Oko se mi dan za dnem vlaži ob spominu na besede katere si mi rekla.
Tako močno so zarezale, bolečina ne pojenja, nemir se bohoti.
Vem da me ne maraš, slutim: tvoja ljubezen je minila, nje veličina je bila trenutni vzgib pomanjkanja.
Iz istega razloga si odšela, odšla tja kjer ti je dom, kjer si postavila korenine.
Moje si odrezala, sedaj uvenel in oropan ljubezni v pričakovanju minljivosti, usiham.
Zadnja misel, boš!
|